Videc: Grozljiva igra o nasilju in vojni

Transparenz: Redaktionell erstellt und geprüft.
Veröffentlicht am

Dunajski festivalski tedni 2025: »Videc« Mila Raua preučuje mediatizacijo nasilja in poročanje o vojni z Ursino Lardi.

Wiener Festwochen 2025: "Die Seherin" von Milo Rau beleuchtet Gewaltmedialisierung und Kriegsreportage mit Ursina Lardi.
Dunajski festivalski tedni 2025: »Videc« Mila Raua preučuje mediatizacijo nasilja in poročanje o vojni z Ursino Lardi.

Videc: Grozljiva igra o nasilju in vojni

5. junija 2025 je delo “The Seer” Mila Raua doživelo premiero na Dunajskih festivalskih tednih. Gre za srhljivo produkcijo, ki obravnava vprašanje soočanja z nasiljem v umetnosti. V središču pozornosti je glavna igralka Ursina Lardi, ki igra vlogo vojne fotografinje, ki potuje po svetovnih kriznih območjih, da bi našla dramatične podobe. Kot poroča nachtkritik.de, je pokrajina značilna pusta puščavske pokrajine, prepredene s plastičnimi odpadki in avtomobilskimi gumami, ki predstavljajo brutalizacijo družbe.

V predstavi nastopa Iračan Azad Hassan, čigar pohabljeno usodo je razkril nasilen posnetek, ki kroži po spletu. Pripoveduje o invaziji Islamske države na Mosul in občinstvo sooči z resničnostjo nasilnih videoposnetkov, ki so jih posneli džihadisti in objavili na spletu. Kombinacija Lardijevih šokiranih podob in Hassanovih močnih spominov sprašuje gledalce, kako se odzivajo na prikaze nasilja v medijih.

Etika prikazovanja nasilja

Komad ni le ogledalo družbe, ampak spodbuja k samospraševanju o fascinaciji nad nasiljem. Preučena je etika upodabljanja nasilja na odru in vloga občinstva v tej razpravi. Več osrednjih vprašanj vodi k globljemu razmisleku: Zakaj je nasilje tako zapeljivo? Kaj ostane po vojni in terorju? In ali lahko umetnost dejansko lajša trpljenje? Te teme niso aktualne le za gledališče, ampak tudi za družbo kot celoto, kar prepričljivo dokazuje režija Mila Raua.

Kot poudarjajo zanimive podrobnosti, postane jasen razvoj vojnega fotografa od slavne osebnosti do zagrenjene Cassandre. Njeno iskanje tem groze se obrne, ko na lastni koži občuti uničujoče posledice nasilja. Navdih za delo izvira iz življenjskih zgodb vojnih fotografov in iraških državljanov, pri čemer so Raujeve lastne izkušnje, zlasti njegova srečanja s Hassanom, igrale ključno vlogo, poroča festwochen.at.

Dramatični vrhunec je še posebej vreden omembe: po nastopu pride na oder Azad Hassan, ki ga zasujejo vzkliki. Impresiven trenutek, ki ponazarja razkorak med medijsko recepcijo nasilja in realnostjo. Predstava traja 1 uro in 30 minut brez odmora in jo spremlja impresivna produkcija, za katero je sceno in kostume oblikoval Anton Lukas, za zvok pa je odgovoren Elia Rediger.

Dunajski festival se je s to produkcijo lotil pomembne teme, ki je aktualna ne le v naši regiji, temveč v svetu. V času, ko sta poročanje o nasilju in njegovo uživanje vseprisotna, tako v novicah kot v zabavi, »The Seer« predstavlja nujen poziv k razmisleku o tem, kar vidimo, kako to dojemamo in s tem povezano etiko.

Poleg teh privlačnih tem umetnostna zgodovina odseva tudi razmišljanja o tem, kako ravnati s prikazovanjem nasilja. Umetniki, kot je Horst Strempel, ki je bil aktiven v 1920-ih in 1930-ih in je bil politično vpleten na levico, so izkusili zapletenost med umetnostjo in oblastjo: Strempel ni mogel najti dostopa do zahodne avantgarde, potem ko je bil v Zahodnem Berlinu osumljen zaradi svoje socialistične udeležbe, kot guernica-gesellschaft.de pojasnjuje. S tem je jasno, da je diskurz o nasilju v umetnosti že nekaj časa pomemben in ga je treba nadaljevati.