Gledališče v tranziciji: Castorf, Jelinek in iskanje izvirnosti!

Gledališče v tranziciji: Castorf, Jelinek in iskanje izvirnosti!

V našem gledališkem življenju se marsikaj dogaja, pa ne samo na Dunaju. V Berlinu so pred kratkim po 14 letih znova uprizorili »Wozzeck« pod vodstvom Christiana Thielemanna. Velik udar, ki podžiga čustva. Istočasno Aix-en-Provence slavi uspehe s "Salome" in "Butterfly". kaj sledi Produkcija "Turandot" se pričakuje v Frankfurtu, vznemirljivi projekti pa so v teku tudi v Hamburgu. Ostaja pa vprašanje, v katero smer se bo nemško govoreče gledališče razvijalo.

V zadnjem času so vse glasnejši glasovi, ki so kritični do trenutne gledališke krajine. Nemško govoreče gledališče se sooča s številnimi šibkimi posnemovalci postdramske utemeljitvene generacije. To so osebe, kot so Frank Castorf, Elfriede Jelinek in Christoph Schlingensief, o katerih se neizogibno razpravlja. Castorf, rojen leta 1951 v vzhodnem Berlinu, velja za mojstra svoje obrti, ki zna zavestno oblikovati svoje gledališče. Od leta 1992 do 2015 je deloval kot umetniški vodja Volksbühne na Rosa-Luxemburg-Platz in je tesno povezan s postdramskim gledališkim gibanjem.

Boj za izvirnost

Mladim režiserjem danes ni lahko. Boj za pozornost je še vedno na dnevnem redu za zagotavljanje obveznosti. Upravitelji gledališč in filmski del zahtevajo brezpogojno izvirnost. To se morda sliši vznemirljivo, vendar ni vedno enostavno izvesti. Pogled nazaj na »velikansko dobo« v berlinski Schaubühne, v kateri so režiserji, kot so Peter Stein, Klaus Michael Grüber in Luc Bondy, očarali občinstvo, pokaže, da je bilo nekoč slavljeno veliko več ansambelskega dela in hišnega podpisa.

Zanimivo je, da so veliki igralci, znani kot transformatorji, manj iskani kot pred nekaj desetletji. Poleg tega je govorna kultura dojeta kot katastrofalna. Nočno »prizorišče zločina« je bilo navedeno kot primer akustične nerazumljivosti in motečih zvokov – težave, ki ne prizadene samo kriminalnih serij, temveč tudi številne gledališke produkcije.

Postdramsko gledališče in njegovi izzivi

Postdramsko gledališče, ki se je od osemdesetih let prejšnjega stoletja uveljavilo kot uprizoritvena oblika, predstavlja jasen odmik od tradicionalnega govorjenega gledališča. Izraz je leta 1999 skoval Hans-Thies Lehmann in kaže, kako so družbena vprašanja in postmoderni filozofski diskurzi vključeni v produkcije. Zanimiva je predvsem nova težnja k dokumentarni estetiki in integraciji različnih diskurzov, od vsakdanjega življenja do posebnih tem.

V zadnjih letih se je v sodobni dramatiki vrnila k realistični estetiki, ki jo opisujemo kot »postpostdramsko gledališče«. Takšna dogajanja kažejo, da obrata k realizmu ne smemo razumeti kot korak nazaj, temveč kot novo različico gledališča.

Izzivi za gledališke ustvarjalce so številni: nenehno se morajo odkrivati, da bi ostali relevantni v današnjem sodobnem kontekstu. Toda kako se to iskanje relevantnosti kaže v praksi? To bomo še videli, a nekaj je gotovo: gledališče bo v prihodnjih letih ostalo razburljivo igralno polje.